 |
 | |
|  |
| Zakaj so MAM-dude tako enkratne? |
|
|
| |
|  |
| Si želite otroka? Izračunajte vaše plodne dni… |
|
|
| |
|  |
| MAM-set za nego otrok |
|
|
|
 |
| Zgodba |
Kot starši že veste, da otroci v starosti pribl. treh let še ne morejo dobro razumeti strokovnih argumentov, kot npr. "dude lahko škodujejo tvojim zobem, posledica bi bilo neprijetno popravljanje zob".
Pogosto norčevanje otroku lahko škoduje ali celo pusti negativne sledi vse do odraslosti (moten ali zmanjšan občutek samozavesti).
Zaradi tega izjave kot "Za dudo si že mnogo prevelik, vsi se ti bodo smejali." niso primerne. Ker se nam ti in podobni argumenti zdijo neprimerni, avtorica Marina Priglinger v svoji zgodbi apelira na čustva, posebej na sočutje.
Ker vsak otrok zelo dobro pozna občutek osamljenosti, če mamica ali očka nista takoj ob njem, če ju zahteva, so "testni otroci" iz vrtca majhnega Mampija zelo dobro razumeli.
Kot je znano, imajo starši bujno domišljijo, če gre za to, da želijo svojega majhnega ljubljenca nekaj naučiti ali ga nečesa odvaditi. Ampak ob nekem trenutku vsaki mamici in vsakemu očku zmanjka zamisli. Potem bi si želeli, da bi posegli po tej zgodbi. Seveda jo lahko spremenite ali prilagodite svojemu otroku. Zagotovo ni popolno sredstvo za takojšnjo pomoč, lahko pa - pripravljena in uporabljena z veliko potrpljenja in ljubezni - prinese zaželeni rezultat
|
|
|
|
Otroka morate pripraviti na zgodbo. Najbolje je, da že nekaj časa pred njo svojemu otroku pokažete, kako se spreminja luna. Opazujte jo skupaj, kako postaja vedno večja, dokler ne zraste v polno luno. Potem recite svojemu otroku, da mora biti luna TAKŠNE oblike, preden Mampija položimo na okensko polico. Seveda lahko luno ali vilo Dudo "prosite" za nekaj potrpljenja, če boste morda opazili, da vaš otrok še ni pripravljen.
Verjetno bo tudi vaš otrok imel kakšne predloge. Te vzemite resno, vendar pa ostanite ljubeče dosledni in ga spomnite na to, kako je Mampi trpel zaradi ločitve od svoje mamice.
Sedaj pa vam MAM-tim in Marina Priglinger želimo mnogo veselja in dober uspeh ne samo z vašo MAM-dudo, temveč tudi z "MAMPIJEM".
|
|
|
|
Ime mi je Mampi.
Jaz sem duda.
Jaz sem tvoja duda,
in vesel sem, da sem pri tebi.
Ti imaš mamico.
Tudi jaz imam mamico.
Moja mamica je vila Duda,
in imam jo zelo rad.
Imam tudi mnogo bratov in sester.
|
|
 |
|
|
|
Večino časa živimo v deželi dud. Tam je čudovito! Ko pa se rodi dojenček, smemo iti na Zemljo. Ko otrok dopolni tri leta, naš čas poteče, potem želimo spet nazaj k naši mamici in našim bratom in sestram.
Da ne pozabimo na vrnitev domov, nas naša mamica pokliče v svetli noči, ko sije polna luna.
Gorje nam, če se ji ne pridružimo! Potem postane naša mamica tako žalostna, da sploh ne preneha več jokati.
Ko me bo moja mamica poklicala nazaj, mi moraš TI pomagati. Zvečer me moraš položiti na okensko polico, preden vzide polna luna. Sem namreč veliko premajhen, da bi sam splezal nanjo. Ko boš globoko spal, me bo luna ovila s svojimi srebrnimi rokami in me ponesla nazaj v deželo dud.
Mi boš pomagal? Prosim!
Ne bodi tak, kot majhna Sara!
Ta namreč svoje dude ni več hotela vrniti, čeprav je to obljubila. Preprosto je ni poloila na okensko polico! Si lahko to predstavljaš?
Sarina duda je bil moj mlajši brat. Ime mu je bilo Mampi, kot meni. Vsem nam je ime Mampi. Najprej je bilo vse v najlepšem redu. Mampi in Sara sta se skupaj zelo zabavala, ker sta se imela enako rada, kot se imava rada midva. Ko je bila Sara utrujena, je dala Mampija v svoja usta in ga tako dolgo cucljala, dokler ni srečna zaspala. Tako kot narediš tudi ti. A neke noči - bila je noč, ko je sijala polna luna - sta se oba prebudila. Zbudil ju je glas, glas, ki je tiho klical:
|
|
|
|
"Mampi! Mampi, mali moj, ali me slišiš? Pridi domov, tvoj čas je minil! Čakamo nate!"
"To je moja mamica," je čivknil Mampi in poskočil. Njegove okrogle dudaste oči so sijale od veselja.
"Mamica! Mamica, prihajam!" je zaklical in skočil na odejo.
|
|
 |
|
|
|
Potem ga je nenadoma zgrabila Sara in ga močno stisnila v svojo roko: "Ne, Mampi pripada meni! Ne dam ga več od sebe!" je kričala.
Mampi se je prestrašil. Tako ni bilo dogovorjeno.
"Sara, obljubila si, da me boš položila na okensko polico, ko me bo moja mamica klicala. Imam jo rad in elim nazaj k njej!"
"Ne," je rekla Sara še enkrat, pritisnila dudo še močneje k sebi in ponovno zaspala. "Mamica, oh, mamica!" je hlipal Mampi in se začel grenko jokati.
Minile so ure, potem pa se je Mampi naenkrat domislil. Obrisal si je dudaste solze in mislil, bom pa sam zlezel na okensko polico.
Tiho je skočil s postelje. Kmalu je stal pred oknom. Oh, kako je bilo visoko! Veliko previsoko za takšno majhno dudo.
|
|
|
|
Potem je videl zavese. Ali ne bi mogel splezati po njih? Mampi je zbral ves svoj pogum in zagrabil blago.
Ena, dva se je zavihtel v višino. Kot majhna opica je visel v gubah zavese. In želel je višje, vedno višje.
A pot je bila dolga in Mampi se je utrudil.
"Še malo pa boš na okenski polici," so mu zašepetale zavese.
"Ne morem več," je stokal Mampi, "res ne morem več."
In v svoji veliki stiski se je ponovno začel jokati. Tako glasno je ihtel, da se je Sara na koncu zbudila. Prestrašena si je pomela oči, ko je videla svojega Mampija viseti na zavesi.
"Močno se drži! Rešila te bom!" je zaklicala in skočila s postelje. A Mampi je visel previsoko. Sara je bila premajhna. Potem je videla stol. V trenutku je splezala nanj.
"Ne spusti se! Takoj bom pri tebi!" je zaklicala. že je imela Mampija v roki. V tem trenutku se je stol prevrnil. Z glasnim kravalom sta oba padla na tla.
"Mamica! Mamica!" je kričala Sara.
"Mamica! Mamica!" je čivkal tudi Mampi.
Sarina mamica je planila v otroško sobo.
"Otrok! Otrok! Kaj se je zgodilo?" je prestrašena vprašala. Sara ji je povedala vse o Mampiju. Pripovedovala ji je o deželi dud, o vili Dudi, ki je bila Mampijeva mamica, in o tem, da je hotel spet k svoji mamici.
|
|
 |
|
|
|
"Kar kdo obljubi, mora tudi izpolniti, Sara," je rekla mama in vzela Mampija v svojo toplo roko.
"Tudi jaz hočem biti pri svoji mamici," je zastokala duda.
"Seveda, majhen Mampi," je obljubila mama, obrnjena k Sari pa je vprašala:
Sara, kaj meniš, kaj bi bilo najboljše, kar lahko storiva? Ali ti ni bilo lepo, ker sem takoj prišla, ko si me poklicala? Mislim, da tudi Mampi sedaj potrebuje svojo mamico."
|
|
 |
|
|
|
Sara ni odgovorila. Skrivoma je mežikala k svojemu majhnemu prijatelju, ki je še vedno ležal na mamini dlani. Obraz je stisnil v svoje ročice in še bolj grenko jokal. Nenadoma si je predstavljala, da bi bila njena mamica daleč stran, tako daleč, da je ne bi mogla ne slišati ne videti. Ta misel je bila za Saro grozna in kar naenkrat je razumela.
"Tudi jaz mislim, da Mampi tudi potrebuje svojo mamico," je končno odgovorila. Previdno je vzela Mampija iz mamine roke in ga položila na okensko polico. Še nekrat ga je pobožala.
"Zbogom, Mampi. Pogrešala te bom. Ampak lahko te bom pozabila. Najlepše je vendarle pri mamici. Me pa lahko prideš vsaj obiskat? To bi bilo čudovito!"
"Da, da, to bom rade volje storil - v tvojih sanjah," je obljubila majhna duda. Potem je Sara smuknila v svojo posteljo.
"Rada te imam, mamica," je zašepetala in ovila roke mamici okoli vratu. "Mampi ima svojo mamico prav tako rad," je rekla mama.
"Vem," je zamomljal otrok in zaspal.
Naslednjega jutra je bila okenska polica prazna. Polna luna je majhno dudo odnesla nazaj k njeni mamici.
Mampi je res držal svojo obljubo: v mnogih, mnogih sanjah je obiskal Saro. Potem sta se ponovno zelo zabavala in se spominjala časa, ko je bil še na Zemlji.
Ob koncu vsakih sanj se je nato pojavila Mampijeva mamica Duda. Ljubeče ga je vzela v naročje. In če se je takrat srečno smehljal, je bila srečna tudi Sara. Kajti vedela je: mamica je vendar najpomembnejše na svetu - tudi za majhno dudo, kakršen je bil Mampi.
|
|
 |
|
|
|
Dragi MAM-tim!
Čestitava vam za čudovito zgodbo za odvajanje od dude, ki jo napisala gospa Marina Priglinger!!!
Zaradi vile Dude in tankočutnega apeliranja na vest otroka, nama je najino hčerko Vereno (2 leti) brez teav uspelo odvaditi od dude, čeprav ima brata (14 mesecev), ki jo še naprej uporablja.
Za naju je bilo tudi pomembno, da sva otroka dobro pripravila na "veliki dan". Približno teden pred polno luno sva začela brati zgodbo. Vereni je hitro postalo jasno, da bo sedaj tudi za njeno dudo počasi čas, da se bo vrnila k svoji mamici. Potem smo vsak večer opazovali luno, kako je postajala vedno bolj okrogla. Ko je bila tako okrogla kot žoga, je Verena vse svoje dude položila na okensko polico. Dve sta smeli ostati pri nas - za bratca Mihaela. Verena je - brez godrnjanja in prosjačenja - prvič zaspala brez dude. Zgodaj zjutraj je seveda takoj vznemirjena pogledala na okensko polico - od tedaj ni bilo nobene dude več. Včasih je še povprašala po njej, pa jo je bilo potrbno le spomniti na zgodbo in spet ji je bilo vse jasno.
HVALA!
|
|
 |
|
|
|
|
|
|
 |
 |
